“Nemalo se je začudil trgovec, ko sem prvič zahteval tudi deset cigaret. Pa sem se izgovoril, da stric Janez po novem včasih tudi kakšno pokadi. In ker je stric Janez s svojo harmoniko v Mojstrani veljal za nekakšnega vašega posebneža, napol umetnika, so mi kar verjeli, da ima spet kakšno novo muho.”
Marjan je vedno bil ‘poln’ zanimivih resničnih zgodb. Nekoč sem se odločila, da bom te njegove zgodbe zapisala v prvi osebi. Le majhen del svoje odločitve sem izpolnila. Ena od njih je tale. Marjanu sem jo prebrala in je rekel: ja, no. Tako je pripovedoval:
Malo je nerodnih vprašanj, je pa zelo zelo nerodno, ko me kdo vpraša, od kdaj kadim. Mogoče je bil vzrok v pomanjkanju marmelade.
»Marjanček, koliko kruha boš,« me je vprašala stara mama Kristinca. In vedno sem kot iz topa odgovoril: »Od konca do konca.« Potem je odrezala od dišečega hlebca dolgo rezino. Ampak potem se je zataknilo. Na mogočni kmetiji pod Triglavom, ob kateri so se raztezala polja modrega enciana, v tistem času niso imeli sladkarij. Sploh nobenih sladkarij. Stara mama je kruh namazala z zaseko, pa pol klobase mi je dala zraven. »Jest!« Danes se mi pocedijo sline, ko se spomnim imenitne zaseke, toda takrat … mogoče sem si prav zato drugo staro mamo na bližnjih Jesenicah najbolj zapomnil po … ja, po zaseki. Toda njena je bila bela in sladka, skoraj kot marmelada, tale na kmetiji blizu Krne je imela trpek, prekajen, nekako moški okus. In včasih se vprašam, če ni ravno to pomanjkanje marmelade krivo, da sem že pet, šestleten fantič neskončno užival v cigareti.
Kadil sem, seveda, na skrivaj. Pri kravah na pašniku ali na poti iz Mojstrane na primer, kamor so me najmlajšega, za mnoga dela na kmetiji še neuporabnega, poslali v trgovino. Tam sem poleg bele moke in sladkorja, ki ju je naročila babica Kristina, kupoval tudi žvečilni tobak za strica Janeza. Nemalo se je začudil trgovec, ko sem prvič zahteval tudi deset cigaret. Pa sem se izgovoril, da stric Janez po novem včasih tudi kakšno pokadi. In ker je stric Janez s svojo harmoniko v Mojstrani veljal za nekakšnega vašega posebneža, napol umetnika, so mi kar verjeli, da ima spet kakšno novo muho.
Stric Janez je res bil nekaj posebnega, med desetimi otroki, samimi fanti, moje babice Kristine in starega očeta Janez, kraljevega lovca. In prav on, stric Janez, me je ‘zasačil’, ko sem, fante, vlekel in puhal svojo cigareto. Pa me ni zatožil, nekako se je tudi njemu verjetno zdelo, da mora imeti otrok, ki mu sicer z delom na kmetiji niso pravi nič prizanašali, kakšno svojo razvado. Vedel pa je tudi, da ob raznašanju težkih kangel mleka do okoliških hiš dobim kakšen dinar in sem si cigarete lahko plačal.
Tam in takrat se je torej začelo moje druženje s cigareto. Še danes se spomnim, koliko užitka mi je ponudila. Tako kot se spomnim, kako sladko je bilo zaspati, ko sem odžebral svojega angelčka, in me je babica Kristina še enkrat skrbno zavila v odejo, nato pa segal z roko v banjico z blagoslovljeno vodo in me prekrižala.