Marjan Skumavc – Skumavc.euRazstave
………………………………………
………………………………………
……………………………………………………………….
MARJAN SKUMAVC (1947 – 2011): KO ROB POSTANE SREDIŠČE
MILAN PIRKER, likovni kritik ob razstavah v Ljubljani in Konjicah
Prav neverjetno naključje je, da so aprila letos v Narodni galeriji odprli prvo retrospektivno razstavo Alberta Sirka z naslovom »Slikar našega morja«. Razstavo so pripravili ob 130. obletnici slikarjevega rojstva in, glej ga zlomka, ob sedemdesetletnici njegove smrti.
Njegovo razstavo so v medijih oglaševali kot razstavo edinega slovenskega marinista. Z vsem dolžnim in zasluženim spoštovanjem mojstra Sirka, mi bo ta izjava služila zgolj za iztočnico za zapis ob razstavi, ki je v Steklenem atriju Mestne hiše Ljubljana posvečena sedemdesetletnici rojstva akademskega slikarja Marjana Skumavca, za katerega velja (je veljalo) da je (neo)ekspresionistični figuralik, slikar margine in robnih eksistenc. Figuralik, ki se pravzaprav giblje po, v vsakodnevnem življenju zamolčanih, teminah, revah in tragičnih posledicah življenjskih porazov in zmot, ki so njegove nesrečne junake spustile na dno in jih spremenile v napol žive ali pa že docela mrtve kadavre. A to ni tema zapisa o razstavi v Steklenem atriju, je le opozorilo na drugi pol ustvarjanja slikarja, na tisti del, ki tukaj ni predstavljen.
Torej, vrnimo se k že omenjenemu marinizmu s katerim promovirajo razstavo A. Sirka v Narodni galeriji. In takoj zapišimo in povejmo, pa naj se to sliši še tako nenavadno in neskladno z vsem njegovim ostalim slikarstvom: tudi Marjan Skumavc je bil velik slovenski marinist. In ne samo marinist temveč tudi krajinar Istre. Seveda težko rečemo, da je »slikar našega (pri)morja«, ker so te slike nastale v hrvaški Istri (Novigrad in okolica), a zagotovo so to slike njegovega (pri)morja. V desetletjih, ki jih je M. Skumavc v dobršni meri preživel v tem okolju, je te motive udomačil, posvojil in avtoriziral.
Ta svet je postal njegovo avtentično življenjsko in slikarsko okolje. Lev Menaše je monografiji opozoril na sledove romantične tradicije (Millet, Turner), ki jih je moč zaslediti v vedutah, krajinah in tudi figurah, ki se pojavljajo na nekaterih njegovih delih, ki so nastala v tem okolju. Ta izjava zagotovo drži, a je osnovno Skumavčevo izhodišče čista fascinacija nad motiviko samo. V maniri čistega realizma je, kot je tudi zapisal L. Menaše, »portretiral« istrske njive, polja, morje, vedute istrskih mestec in seveda, če so se pojavili, tudi prebivalce (kmete, ribiče).
Portretiral je tudi marine z jadrnicami, polja z električnimi kandelabri, v katerih je njivske in morske horizontale in ploskve kompozicijsko dopolnil in uravnotežil z vertikalami ladijskih jamborov in električnih stebrov. Pravzaprav ni opaziti nikakršnih intervencij v smislu stiliziranja ali dodajanja likovnih elementov, ki že v osnovi ne bi bili prisotni v izbranem motivu.
Pa kljub temu: to slikarstvo ni zgolj žlahtni in metiersko dodelan realizem, kjer bi slikar samo zapisoval obstoječe stanje in nas seznanjal z njim. Slikar ni zgolj kronist neke pozabljene in od boga (ter turistov) spregledane in podcenjene krajine.
Marjan Skumavc je slikal čudeže. Čudež je v sliko ujeti nekaj tako neulovljivega kot so meteorološki pojavi. Naslikati rdečo istrsko njivo sredi visokega dne in ujeti vso to silno svetlobo, to žarenje in vročino, to elementarno pojavnost. Čudež je naslikati predvečer na obali in maestral v vejah izpostavljenega osamelega drevesa. Čudež je ustvariti sliko »polno« razburkanega večernega morja, kjer se to morje peni, divja, kjer piha neukrotljiva burja, a se nič ne preliva preko robov slike, kjer ni ničesar niti preveč niti premalo, kjer je slika pravi prostor in dom tega koščka neukrotljive narave. Kjer morje »pozira« prav za to sliko in prav za tega slikarja, ki se piše Marjan Skumavc. To je tisto kar je dodana vrednost v slikarstvu Marjana Skumavca.
V tem slikarstvu je nekaj kar presega osebno poetiko, čeprav se ta prezentira skozi kolorit in kompozicijo. V tem slikarstvu je nekaj kar presega verizem, mimetičnost in natančno povzemanje izbranega pejsaža, vedute, … V tem slikarstvu je nekaj kar presega vsa leta slikarskih in življenjskih izkušenj avtorja slik, njegovo silno obvladovanje obrtniških postopkov. V tem slikarstvu je čudež narave in trenutka, ki ga zna detektirati in zapisati samo slikarski demiurg kakršen je bil Marjan Skumavc.
In ob koncu: junija letos bo minilo sedemdeset let od rojstva M. Skumavca in kmalu zatem šest let od njegove smrti. Vedno, kadar ponovno pogledam njegove slike, so te drugačne kot so bile zadnjič ko sem jih videl. Živijo, rastejo, se spreminjajo. Kot, da bi se same doslikavale, kot da ponoči prihaja Marjan in jih, kot je sam znal reči, »korigira in potegne še kakšno črto«. To se dogaja samo pri velikem slikarstvu, ki so ga ustvarili veliki, posebni slikarji. Marjan je bil takšen velik in posebni slikar. V ponos mi je, da je bil tudi del mojega življenja.
MARJAN SKUMAVC (1947 – 2011): IZ KONJIŠKE DELAVNICE
Pričujoča razstava akademskega slikarja Marjana Skumavca v Veliki galeriji Doma kulture v Slovenskih Konjicah je pripravljena ob sedemdesetletnici slikarjevega rojstva. Večina del, ki so razstavljena je nastala ali bila dokončana med leti 2000 in 2011, ko je slikar ustvarjal tudi v Slovenskih Konjicah in na Zreškem Pohorju. Osrednji del razstave predstavlja vpogled v njegovo figuralno slikarstvo in risbe trt iz vinogradov konjiških Škalc, ki jih je narisal prav (in izključno) v tem obdobju. Njegove krajine in vedute iz Istre bodo predstavljene na sočasni razstavi v Mestni hiši v Ljubljani.
Ob Skumavčevem slikarstvu (zlasti seveda figuraliki) se je večina likovne kritike (pa tudi javnosti) čudila (in tudi zgražala) nad transparentnostjo in brezkompromisnostjo tako motivike kot tudi slikarske realizacije teh motivov. Galerijski prostor je bil pri nas skoraj sakraliziran in ljudje niso pričakovali takšnega udarca vsakodnevne realnost v svet, ki je bil posvečen umetnosti, idealom in lepoti.
Slikarja je to prav malo brigalo in ves čas so ga zanimale vse plati življenja, seveda pa najbolj tiste zamolčane, tabuizirane in v javnosti cenzurirane. Zanimala ga je smrt, bolje rečeno oblike smrti, človeška samodestruktivnost, ki se kaže v vseh vrstah deviantnih zasvojenosti (alkohol, droga), očem skrite občečloveške in politične bakanalije, spolnost, užitek, ki je šel čez rob meanstreamovske sprejemljivosti in spodobnosti. Temu primerni so bili tudi načini likovne realizacije omenjenih motivov. Izginila je, v naših prostorih tako cenjena uglajena »poštirkana« in lepa risba, Izginila je barvna skladnost in Marjan Skumavc je postal, kakor je to zelo nazorno in duhovito poimenoval Lev Menaše, »nekakšen Bedanec sodobne likovne umetnosti«.
Vsakršne anatomske in kompozicijske deformacije, nenavadne, tudi bizarne, perspektive so njegovim slikam dale močan pečat avtentičnosti ter pristne rustikalnosti. Njegovi »bratje po čopiču« Kirchner, Nolde, Bacon (v risbi tudi Grosz) so dobili v Sloveniji originalnega nadaljevalca svojih poetik, ki pa teh njihovih avtorskih izhodišč ni samo povzemal in kopiral ampak jih je nadgrajeval, dopolnjeval in radikaliziral. Dodal jim je seveda tudi vseslovenski ruralni in malomestni štih, s čemer je podkrepil svoj že tako ali tako sarkastično kritični odnos do moraliziranja in sprenevedanja. To se je pokazalo tako v narativnem delu kot tudi v slikarski (risarski, grafični) realizaciji njegovih slikarskih zgodb.
Ustavimo se sedaj za trenutek pri Skumavčevih slikah in tudi risbah, ki tematizirajo oblike smrti ter načine umiranja. Ustavimo se pri njegovem »theatrumu mortis«, pri njegovih samomorilcih in žrtvah prometnih nesreč.
Hrastoveljski Mrtvaški ples je zagotovo ena najbolj ikoničnih podob v slovenski (likovni) umetnosti. Alegorična freska iz Hrastovelj, ki nam prikazuje absolutno in definitivno neizbežen konec človeškega življenja in nas vse (revne, bogate, srečne, nesrečne, poštene, nepoštene, ,,,) postavlja v isto vrsto, ki gre (pleše) v isto smer – proti koncu, ki se imenuje smrt. Pustimo zdaj ob strani posmrtno življenje, kazni in nagrade, pekel in nebesa, ki jih bomo po zaslugah in napakah v tuzemeljskem življenju deležni v onostranstvu. Pustimo vse to ob strani, ker to ni zanimalo niti slikarja Marjana Skumavca. Tudi veliki del njegovega opusa je bil Mrtvaški ples, le da se on ni ukvarjal s pravičnostjo oblik in načinov smrti, niti ni razmišljal o katarzičnosti in tolažbi, češ da je smrt neizogibni konec vsakršne eksistence. On se je ukvarjal samo z golimi dejstvi. Smrt je, ravno nasprotno kot to počnejo alegorije, materializiral. Kadavri, človeška trupla, razlita kri, deformirane lobanje itd. so artefakti tega sveta. O duhovnih dimenzija, nagradah, peklih in božjih sodbah bomo govorili pozneje, ko bo čas za to. Če bo in če to sploh obstaja.
V tem smislu je bil, filozofsko gledano, Marjan Skumavc pristaš filozofije absurda A. Camusa. Nobenega logičnega konca, nobene logične smrti ni. Zagotovo pa je vsaka smrt neromantična, nobena nima kontemplativne oblike, ki bila tolažilna za žalujoče (če seveda odmislimo nekatere, ki jim pri tem pomaga dediščina). Torej: naš slikar v teh svojih slikah ne pozna sočutja, empatije, še manj nizkotnega usmiljenja. Ukvarja se z dejstvi in materializiranimi posledicami usodnega dogodka.
Je pa nekaj kar nas na teh slikah osupne: kljub deformiranim oblikam, razliti krvi, ki jo prikaže tudi s slikarskim drippingom, ko je včasih celotno platno »poškropljeno« (pošpricano) s krvjo, že skoraj grotesknimi grimasami na obrazih trupel in kadavrov, mnogokrat hektično kompozicijo in koloritom, njegovi slikani akterji (lahko rečemo junaki?) ohranjajo dostojanstvo in individualnost. Ta trupla imajo ime, preteklost (prihodnosti sicer malo manj), obraz, sicer mnogokrat deformiran, pa vendarle, itd. Oblika njihove smrti jih ni iznakazila, jim vzela osebne karakteristike, jih izničila. Obratno: oblika smrti jih je naredila dodatno prepoznavne, posebne in, kar bo zdaj zvenelo blasfemično, človeške. Ločila jih je od brezoblične mase živih, ločila jih od zombijev, ki izgubljeni tavajo po dolgočasnih stezicah vsakdanjika. Slikar je tem nesrečnikom ohranil in dal (mnogokrat tudi vrnil) dostojanstvo in ponos. Neverjetno.
Podobno je tudi z drugimi figurami, ki jih Marjan Skumavc »najde« v krčmah in beznicah, deklicami in naključnimi pojavami, ki jih nanese na svoje slikovne nosilce. Njegovi groteskni pijanci, žalostno vesele fatalke, cipe in pocestnice, njegovi birokrati, glasbeniki, kolesarji, ženske, ki čistijo ribe, turisti in turistke so, čeprav ne vedno simpatični, posebni liki, ki se nam vtisnejo v spomin. Individualizacija in dostojanstvo ne vključujeta vedno tudi simpatij. Mnogokrat so nam te Skumavčeve kreature celo zoprne, nesimpatične in odbijajoče. Toda: so osebnosti, ki so ohranile dostojanstvo, individualne poteze in si jih zapomnimo. Ena in edina izjema so – politiki. Na razstavi v Slovenskih Konjicah ni slik teh modelov (razen morda v alegorijski in kanibalistični »Požrtiji«), ki so bili edini deležni slikarjevega prezira.
Po enaki analogiji, kot smo prešli iz slik, ki tematizirajo oblike in načine smrti na slike obstrancev (pijanci, hotnice in drugih posebneži) iz beznic in drugih za njih ustvarjenih ambientov, bomo zdaj poskušali v ta sklop vključiti še slike strojev (bagerji, buldožerji, razni gradbeni stroji, teptalniki snega, …). Marjan Skumavc je bil občudovalec moči in ta moč je ujeta prav v te, prej omenjene stroje. Podobno so stroje (in hitrost) občudovali futuristi, predvsem italijanski. Stroji so bili Skumavcu privlačni tudi zato, ker je njihova estetska plat povsem prilagojena njihovi funkcionalni uporabnosti. Torej so ogoljeni vseh nefunkcionalnih estetskih elementov. V svoji čisti asketskosti in emanentni funkcionalnosti so ti stroji slikarju, ki ni iskal baročno dekorativnih elementov, s katerimi bi okrasil svoje slikarstvo, služili kot motiv v katerem se je jasno kazala nedekorativna, a v uporabnem smislu za življenje nujno potrebna dejavnost, ki potrjuje njihovo moč in učinkovitost. Temu lahko priključimo tudi motive deponij, odpadov in smetišč kot »pokopališč« nekdanje elementarne moči strojev in naprav.
Marjan Skumavc je, ob svojem oljnem slikarstvu, gvaših, temperah in pastelih, ob svoji že pregovorno znani »mešani tehniki«, ko je na eni sliki zmešal vse kompatibilne in nekompatibilne slikarske tehnike od olja, tempere, pastela, akvarela, tuša do oglja in svinčnika, ves čas prakticiral tudi risbo. V svojih znamenitih beležnicah in skicirkah je hranil svoje risarske zapise in beležke, skice ter krokije, katere je pozneje uporabil kot idejno osnovo za večje slike in kompozicije. Ob tej funkcionalni in recimo pomožni risbi, pa je prakticiral tudi osamosvojeno in samozadostno risbo, ki je bila zaključeno likovno delo. V njegovem opusu obstajajo risarski avtoportreti, pejsaži, figuralne kompozicije, itd. Omeniti moramo tudi njegove (p)osebne ilustracije, s katerimi je oplemenitil svojo Nočno kroniko, ki jo je objavljal v Delu in NeDelu. Te risbe (ilustracije, likovna oprema) so, zaradi visoke naklade in lagodne dostopnosti, postale v širši javnosti najbolj znana likovna dejavnost Marjana Skumavca. Skupaj z novinarskimi teksti, katere so spremljale, so se vpisale v srca in spomin slovenskih bralcev srednje in starejše generacije. Prav v »konjiškem obdobju« pa je v svoje risarstvo vpeljal nov motiv, motiv vinske trte. Risbe iz cikla »Vinska trta« so bile redkokdaj pokazane na razstavah Marjana Skumavca, kjer so večinoma prevladovali njegovi figuralni motivi z dodatki krajin iz Istre. Čeprav je v zadnjem obdobju njegovega življenja nastalo kar lepo število risb vinske trte, trsa, so na razstavi v Domu kulture v Slovenskih Konjicah zdaj prvič tako številčno predstavljene.
Sam slikar je prav v tem obdobju še bolj začel ceniti risbo kot samostojno likovno zvrst in se tudi zaradi praktičnih razlogov začel še bolj intenzivno ukvarjati z njo. Škalce so bile prav primeren ambient za tovrstno ustvarjanje in vinska trta prav primeren motiv, ki ga bilo moč z risbo scela in v popolnosti realizirati. Vse grče, vijuge, »dlakavost« in spremembe v različnih letnih časih, so bili hvaležni likovni elementi, ki so ob tem, da so na risbah ohranili mimetično verodostojnost, bili dovolj velik likovni izziv za slikarja. Če posežemo v narativno plat in poskušamo razložiti zakaj je bila vinska trta v tem smislu privlačna za slikarja, se vsekakor ne moremo izogniti trdoživosti iz katere se rodi čudoviti sedež in iz katerega stisnemo nato še opojno vino. Trdoživost, vztrajanje sta elementa, ki sta vtisnjena v genski zapis vinske trte.
Temu primerna je tudi forma te rastline, ki nudi slikarju čisti užitek v ustvarjanju, risanju. Linije, črte, (ne)barva so pravi risarki užitek, ki ga je slikar dodobra izkoristil in s tem omogočil, da se dotakne tudi nas.
V Slovenskih Konjicah je slikar deloma živel in ustvarjal dobrih deset let. Tukaj je dokončal nekatere zelo pomembne slike (recimo »Maratovo smrt«), v tem kraju je odprl tudi nekatere nove strani svojega likovnega ustvarjanja. Zagotovo je bilo to eno srečnejših obdobij njegovega življenja, kar se pozna tudi v njegovem ustvarjanju. Naj bo pričujoča razstava hommage zvezi nekega kraja (Slovenskih Konjic) in nekega slikarja (Marjan Skumavc). Naj bo tudi hommage Marjanovi ljubezni do neke ženske (Valerija Motaln) – in seveda obratno. In čeprav bi mi Marjan rekel, da naj neham nakladat in pretiravat, pa bom vendarle zapisal: ljubezen ni vse v življenju, a je njegova sol in te slike soli in začimb ne pogrešajo.
Akademski slikar Marjan Skumavc: VRNITEV V GORJE
(Razstava v prostorih Občine Gorje – odprtje: četrtek, 7. 9. 2017)
Na pričujoči posthumni razstavi akademskega slikarja Marjana Skumavca v prostorih Občine Gorje so na ogled slike in risbe iz zbirke slikarjevega brata Franceta Skumavca in njegove družine. Večina teh slik še ni bila razstavljena in, ker izvirajo iz različnih časovnih in tematskih obdobij slikarjeve ustvarjanja, predstavljajo lep in kvaliteten vpogled v avtorjevo poetiko ter njen razvoj. Pravzaprav so v pričujoči zbirki slike iz vseh avtorjevih ključnih kreativnih obdobij in je razstava kar majhna retrospektiva Skumavčevega slikarstva.
Marjan Skumavc je bil rojen 24. maja 1947 v Jurkloštru na Štajerskem, potem pa se je njegova družina, zaradi narave očetove službe, nomadsko selila po Sloveniji (Notranjska, Gorenjska, …). Nomad je bil tudi pozneje, ko sta postali pomembni točki njegovega življenja Ljubljana in Istra, A kljub temu, je za ključno in najpomembnejše izhodišče svojega življenja vedno smatral Gorje s širšo okolico. Tukaj se je rodil njegov slikarski pogled na svet, tukaj so bile njegove korenine. Gorje so torej bile, če se malce romantično izrazimo, pravi slikarski in človeški dom Marjana Skumavca. In, če ga je kdo, že v njegovih zrelih letih, vprašal od kod je, kje je doma, je bil njegov odgovor vedno jasen: iz Gorij, v Gorjah.
V zavest širše slovenske javnosti se je Skumavc zapisal predvsem kot figuralik in kronist urbanega obrobja in njegovih junakov: socialnih in vsakršnih obstrancev, ki jih je svet izpljunil in dokončno stigmatiziral. Pijanci, lahke ženske, junaki nočne kronike, nasilneži in samomorilci so na njegovih platnih in risbah postali to, kar jim v življenju nikoli ni uspelo. Slikar jih je postavil v žarišče svojega slikarska (in človeškega) interesa. Vrnil jim je človeško digniteto in dostojanstvo. V njegovem slikarskem svetu niso, tako kot v realnosti, zamolčani in »nevidni«, ampak so postali enakovreden in integralni del občestva.
Ob teh »freskah« robnih eksistenc in nočnega življenja je Marjan Skumavc poznan tudi kot krajinar. Njegovi barviti pejsaži Istre so zapisani v zgodovino slovenskega krajinarstva.
»… umetnik je to le v omejenem času, v majhnem odlomku svojega življenja, ves ostali del je bitje, ki spoznava in čuti kolikor more, kaj se dogaja okoli njega in v njem, da je lahko njegovo delo res poskus izraziti vrh človeških izkušenj na tej nenavadni in, kakor je videti, proti peklu drseči zemlji …«
To je citat irskega pesnika Thomasa Dylana, ko ta razmišlja o tem, kaj je naloga in cilj umetnika (pesnika, slikarja, …). In ta citat je M. Skumavc pogosto navajal tudi kot lastni umetniški in slikarski kredo.
Marjan ni bil samo figuralik in krajinar. Njegovo slikarstvo je »theatrum mundi«, nikoli dokončana slika sveta. Ni motiva, ki bi mu bil tuj in njegov slikarski izraz (poetika) je bil vseskozi v fluidnem razvoju ter hkrati jasno prepoznaven kot njegov avtorski rokopis.
In sedaj se vrnimo k pričujoči razstavi v Gorjah. Če pogledamo na razstavo kronološko, vidimo, da so, ob zgodnejših študijskih kompozicijah, najstarejše slike iz konca šestdesetih in prve polovice sedemdesetih let. Dva avtoportreta in industrijska krajina Jesenic.
Prvi avtoportret je seveda hommage Gauguinu in Cezannu, očetoma modernizma, mojstroma, ki sta, predvsem v kolorističnem smislu, izrazito vplivala na Skumavčevo razumevanje barve in njene funkcije v slikarstvu. Drugi avtoportret je že postekspresionični zapis lastne podobe, Avtoportret kot motiv pri Marjanu Skumavcu ni obsesija, se pa v njegovem slikarstvu konstantno pojavlja. Avtorjeva lastna podoba je seveda najbolj priročen motiv, saj je avtorju vedno na voljo. Na njem avtor preizkuša izrazna sredstva, hkrati pa opazuje spremembe v lastni poetiki in, kar ni zanemarljivo, fiziološke in psihološke premise in spremembe, ki so se sčasoma vpisale (vrisale) v/na njegov obraz.
Vincent van Gogh se je prav z lastno podobo (pomislimo na njegovo obvezano glavo, ko se je naslikal takoj po tem ko si je odrezal uho) in naredil jih je v kratkem obdobju več kot štirideset, vtisnil v spomin tudi tistim, ki jih slikarstvo sicer ne zanima. Oba Skumavčeva avtoportreta sta pomembna tako s stališča razvoja njegove slikarske poetike, kot tudi čista dokumenta avtorjevega fizisa iz njegove mladosti.
Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je ustvarjal ciklus slik »Jesenice«. Na platnu je v oljni tehniki upodabljal industrijsko krajino, ki jo je ustvarila železarna na Jesenicah. Mogočna tovarna z zadimljeno okolico. Težko bi Skumavcu pripisovali ekološki aktivizem, ki takrat še niti v povojih ni obstajal; je pa res da, v tistih časih še kar svinčenega socializma, ni bilo ravno priporočljivo, da je nekdo slikal posledice industrijske revolucije ne pa hvalil njenih blagodati in rezultatov. Slikanje devastiranega okolja ali okolja, ki se duši v lastnem dimu, zagotovo ni želo odobravanja pri takratnih oblastnikih in kulturnih aktivistih. Prav gotovo je ta skupina slik pomembna v razvoju Skumavčevega slikarskega izraza. Tovarna je kot kakšna pošast (zmaj) umeščena v krajino in s svojimi oblaki dima predstavlja konstantno grožnjo naravi in okolju. Prav primeren motiv za razvijanje (neo)ekspresionistične poetike.
Motivu je sledila tudi slikarska realizacija. Kompozicija z zakritim (odsotnim) nebom, kjer je nad (in pred) nami pekel, izpeljana v temačnih rjavih ali grozeče rdeče – vijoličasto – rožnatih tonih, je v sočasno slovensko slikarstvo prinašala tako motivno kot izvedbeno neprijetno disharmoničnost in dvom v samo pozitvne posledice civilizacijskega in človeško duhovnega razvoja družbe. Tudi za današnji čas zelo vizionarski pogled takrat še ne petindvajset let starega slikarja!
Ustavimo se še pri nekaterih drugih slikah predstavljenih na razstavi v Gorjah. Vsekakor je omembe vredna serija pastelov obmorske krajine in morja iz druga polovice devetdesetih let.
Istra je bila vseskozi neizčrpna zakladnica motivov v slikarstvu Marjana Skumavca. Barke, marine, posamezne vedute, preorane rdeče njive, cvetoča polja, rumena polja oljčne repice, vinogradi, krajina prebodena z električnimi stebri ali zgolj osamljeni šopi trav, pinije, oljke, trsje, kamni, čeri, valovi, morje – vse to in še mnogo več je Marjan upodobil v osebni kroniki njegove Istre. Te motive je slikal na platno ali lesonit, v oljni ali akrilni tehniki. Slikal jih je na papir, kot risbe s ogljem, kredo, flomastrom, v pastelni tehniki, v akvarelni tehniki, mnogokrat tudi v mešani tehniki, ki je bila kombinacija vseh prej naštetih tehnik. Njegov slikarski izraz se je gibal od skrajnega kolorizma, ki je blizu Matissu iz začetnega obdobja do epske monokromnosti v slikanju izrezov morja, inspirirane s slikami Severnega morja Emila Noldeja.
In prav ob teh monokromnih izrezih morja na razstavljenih pastelih, ki bi jih, zaradi metaforičnosti in zvočnega patosa nemškega jezika, lahko poimenovali Das Meer, bi se ustavil. Prav mnogo marinistov Slovenci nimamo. Med redke lahko prištevamo Alberta Sirka in Apolonija Zvesta. Toda Morje Marjana Skumavca je popolnoma drugačno. Njegovi monokromni izrezi morja so fenomenološki zapis kozmične energije, so čista dramatičnost sama na sebi. Brez okrasja in lepotičenja. Energija iz katere se vse rodi in v katero se vse zruši. Energija, ki v sebi nosi dramatičnost kreacije in destrukcije. Prapočelo sveta in, ko bo prišel čas in se bo zgodilo, tudi njegov zaton in potop. Vsaka slika, vsaka poteza na tej sliki je hvalnica, občudovanje ter strahospoštovanje do tega mogočnega medija: slane vode, ki je živ ocean. Neskončno bolj živo je to morje na Skumavčevih »portretih«, kot na vseh slikah (izjema je Nolde), ki sem jih imel priložnost videti v svojem življenju. To je esencialni patos čiste moči in naš slikar je ikonopisec, ki je naslikal panteistične hvalnice morju.
Še bi moral naštevati slike z razstave, se jim pokloniti, jih vsaj deloma prebrati in (slabo) prevesti v besedne zgodbe. Omeniti bi moral vsaj njegove motive boksa iz serije Ring, kjer je slikar posrečeno združil realistični motiv, osebno zgodbo in simbolno ter metaforično sporočilo. Boks je bil Marjanova športna ljubezen. Plemenita veščina v kateri se je sam udejstvoval (in tudi zmagoval). Pozneje je obiskoval boksarske turnirje in motive, ki jih je tam zasledil, beležil v svojo skicirko, te skice pa potem spreminjal v oljne in pastelne slike. Ring pa je, seveda, tudi metafora za življenje, za boj, ki se vedno konča s porazom. To je pač posledica človeške ranljivosti in končnosti. A obstaja razlika med porazom in porazom. Kot pri Camusu v njegovem Sizifovem mitu. Gre za dostojanstvo. Absurdna usoda in človeška umrljivost človeku ne omogočata »preživetja« in zmage. A v življenju in v boksarskem dvoboju je tako, da se človek ne umakne, se ne preda, kljub temu, da se zaveda končnega izida. In v tem je bistvo plemenite veščine.
Vsaka slika Marjana Skumavca je zgodba in celotno njegovo delo spominja na knjigo Salmana Rushdia »Harun in Morje zgodb«. Vsak motiv, ki ga je slikar uporabil za osnovo (izhodišče) slike, je popolnoma običajen, nevpadljiv; največkrat za navadnega človeka »neuporaben«. A on ga je spremeni v zgodbo, pravljico. Slikarsko zgodbo, slikarsko pravljico. Na različne načine, z različnimi sredstvi postanejo elementi iz vsakodnevne stvarnosti integralni in pomembni del širšega prostora, kozmosa; hkrati pa tudi sestavni del umetniškega dela – slike ali risbe Marjana Skumavca.
Ob koncu gre zahvala Občini Gorje, njenemu županu Petru Torkarju ter Francetu Skumavcu in njegovi družini, da so nam podarili ta privilegij, da si lahko ogledamo doslej neznane Marjanove slike ter omogočili, da se je umetnik in velik slikar Marjan Skumavc ob sedemdeseti obletnici rojstva in šesti obletnici smrti ponovno za nekaj trenutkov ustavil doma, v Gorjah.
Milan Pirker