Na magijo poezije, slikarstva, umetnosti, na to medsebojno zvezo
med ljudmi mnogi odgovarjajo, da ob »srečanju z njo« čutijo
trzanje v solznih žlezah, da jih srbi glava, da jim gomaze
mravljinci po hrbtu, da imajo občutek, da je
»to tista prava stvar«, nekateri modrujejo, postrežejo s tujkami,
frazami, nekateri pa enostavno pravijo »to se pa giblje«,
in res je, giblje se, in to je le izraz za magijo,
umetnost, ki je ni mogoče opredeliti, saj tudi nastaja
vedno naključno. In svet ni nikoli več isti potem,
ko mu je bila dodana dobra pesem, slika, kip, roman, skladba …
Vemo, da čudežev ni in najbolj čudežna zadeva pri čudežih je,
da se sem in tja čudežno pojavijo. Po nekem magičnem naključju.
Ko s trudom narejenemu izdelku spremeniš besedo, dodaš misel,
barvno liso, črto, spremeniš ali dodaš ton in se v hipu vsa magična
muka približa, po zgradbi in napetosti, tistemu magičnemu »gibanju« …
In končno, umetnik je to le v omejenem času, v majhnem odlomku
svojega življenja, ves ostali del je bitje, ki spoznava in čuti kolikor
more, kaj se dogaja okoli njega in v njem, da je lahko njegovo
delo res poskus izraziti vrh človeških izkušenj na tej nenavadni
in, kolikor je videti, proti peklu drseči zemlji.
To je ob vseh tisočih filozofih, modrijanih, teoretikih,
umetnostnih zgodovinarjih, kritikih in podobnem, kolikor se pač
spomnim, v enem zadnjih razgovorov povedal angleški pesnik
Dylan Thomas, potem pa je svoj »fight« z življenjem, poezijo,
whiskijem izgubil s K. O. v 39. letu življenja.
V teh nekaj mislih, pa kakršenkoli jih je izrekel ali domislil,
je pravzaprav bistvo problematike vsakega delavca
na področju umetnosti, ne? Lahko pa seveda naložimo …
Teh misli si seveda ne lastim, drznil sem si jih omeniti,
kolikor se jih pač spomnim, in sklepčen sem s Thomasom.
M. S.
Zapis Marjana Skumavca v monografiji Marjan Skumavc, Ljubljana, 2003