Dragi moj Skumi.
Se spomniš tistih neumnih trapastih vešč poleti?
Malo sem se jih vedno bala, ko so se tako brezglavo zaletavale v žarnico, in čeprav so se po moje opekle, ko so se zaletele, so kar vztrajale in vztrajale v nešteto poskusih do nesrečnega konca. Ti pa si včasih kakšno ujel in jo odnesel v noč; naj preživi, si rekel.
Tako je zdaj tu, sedem let brez tebe.
Zaletavam se proti luči in včasih mislim, da mi pripada, da obvezno moram priti spet do nje. Tako se blešči, tako privlačna je, tako obeta …
Pa se vedno znova le zaletim. Z opečenimi krili se skrijem v temo, dokler me spet ne premami in pokliče svetloba in jo spet hočem ujeti in postati del nje.
Le nikogar ni, ki bi me ujel in odnesel na varno.
To je to. Brez usmiljenja.
In, Skumi, to ni pritožba. Vem, da je to in takšno pač življenje. Sem se nagledala tvojih slik in naposlušala tvojih zgodb.
Verjamem, da je tebi, tam med modrimi pticami, mnogo lepše. Pošiljam ti topel objem.
November, 2018