Špičmoh

Marjan na svoji podstrehi nikoli ni živel sam, kakor so verjetno prav vsi zmotno mislili. Z njim je živel tudi Špičmoh.

Špičmoh je bil čisto majcena, najmanjša miška, kar si jo moremo zamisliti. Tako majcena, da je ne zagledaš kar tako. In imel je najbolj ošiljen nosek, kar si ga moreš zamisliti. Tako ošiljen, da je na koncu lahko bil le še najmanjši gobček, kar si ga lahko zamisliš.
Če je pri Marjanu padala kakšna drobtina najboljše jedi na tla, je bilo to za Špičmoha. Pobralo se je lahko šele naslednje jutro, ker se je Špičmoh po stanovanju gibal samo ponoči. Gibal se je s tako tihimi koraki, da ga slišati nisi mogel. In ker je imel tako majhen gobček in tako majhen trebušček, je izbiral in pobiral samo najboljše in res vrhunske drobtinice.
Marjan je trdil, da je Špičmoha nekajkrat videl. Sama, kljub letom obiskovanja, potrpežljivega čakanja, da se s Špičmohom pri Marjanu nekoč le srečava, nisem imela te sreče. A z leti sem tudi jaz zatrdno vedela, da Špičmoh živi na podstrehi.
Špičmoh je prihajal tako obzirno, da naju ni nikoli zmotil, kaj šele prestrašil. Nikoli nama ni naredil nič žalega, ni naju ugriznil, ni puščal svojih smeti. Zahteval in potreboval je tako malo, da sva mu zlahka, tako rekoč mimogrede, odrinila s svoje mize dobrot. Bil je z nama in naju pogosto nasmejal, ko sva se pogovarjala o njem. Pozorno je poslušal, če si mu namenil kakšno besedo. Včasih sva na njega pozabila za dolge mesece, a se ni vsiljeval. Mirno in zdrav je počakal, ko sva za dolgo odpotovala v Istro in ga pustila doma samega, sam je poskrbel zase. Ni zahteval, da ga ljubiva, mogoče mu je bilo glede tega celo vseeno.
Oba sva ga oboževala.
Ne, nobeno jutro ni izgnala nobena drobtinica s tal v Marjanovi podstrehi.
Marjan je Špičmoha – za naju – ustvaril v svoji domišljiji. Idealnega prijatelja. Nikoli ga ni narisal.

 

Marjan mi tudi nikoli ni povedal, da špičmohi zares res obstajajo. Leta po tem, ko je Marjan odšel živet v nek drug svet, sem namreč spet srečala špičmoha. Tokrat v neki reviji. Ljudje na Slovenskem, predvsem Gorenjci, ponekod z imenom špičmoh označujejo rovke, izjemno koristne prebivalke vrtov in polj, pa tudi gozdov, je pisalo. Če jih ne bi bilo, bi nas preplavile žuželke, ki bi uničile pridelek na polju in rastlinje v gozdu. »Na plano jih privabi šele trdna noč. So skrivnostni pomembneži, ki jim ni mar za slavo, temveč imajo raje mir in predvsem to, da se nihče ne meni zanje …« je napisal Ivan Esenko.
Ja, prav takšen je bil ‘najin’ Špičmoh. Nadvse koristen in pomemben, vedno prisoten, brez njega bi najin svet zlahka preplavil in uničil kakšen mrčes.
Prijatelji so za to, da ti pomagajo do dobrih misli.
Avgust, 2018