Skumi in jaz, princeska

Ne vem, kakšen odnos je imel z vami, z mano je Skumi ravnal kot s princesko.

Na zmenke ni niti enkrat zamudil, treba je bilo le vzeti v poštev, da Skumi ni neprestano drvel in hitel, ampak si je vzel čas za vse stvari v življenju, na primer za pot od vlaka do parkirišča, kjer sem ga čakala. Včasih je koga srečal in je bilo potrebno kakšno reči. Včasih je moral nujno pogledat nekaj v postajnem bifeju. A pet ali petnajst minut čakanja je bilo nič proti svetlobi, ki se je ob njegovem nasmehu razlila proti meni izpod njegove čepice, ko je primahal s svojim črnim ruzakom na rami. Točno sem vedela: v ruzaku so vsaj tri knjige, beležka ali nekaj njih, kakšna tuba barve (verjetno kobalt modra, te nikoli ne dobiš v trgovini, ko jo potrebuješ), gora svinčnikov, mogoče kakšna majica in perilo. Pa vedno še kaj ‘sladkega’ zame: nenavadno sadje, ostrige, potička …

Ja, kar naprej je Skumi imel kaj zame. S sejma v Konjicah je prinesel umetelno obdelano orehovo lupinico, s Portugalske prstan, ki bi lahko bil zlat, tako je zagotovil preprodajalec pred avtobusom, čeprav je zlatar nato rekel, da ni, a mu s Skumijem nisva povsem verjela, še zdaj ga imam. Z vsakega sprehoda, in teh ni bilo malo, saj je bil pešec, je v njegovih žepih prispelo nekaj zame: nenavaden kamen, rožica iz trate ob cesti, pa tudi kakšen narabutan sadež: hruška, domača breskev, oreh … ‘Viselo je na cesto, tako ali tako bi povozili avtomobili,” je pojasnil Skumi.

Eden od domačinov v Novigradu; nekdaj je bil ribič, zdaj je bil že v letih in je le redko šel še komu pomagat na barko; je očitno občudoval ta Marjanov odnos do vsega, kar bi ‘tako ali tako povozili avtomobili’ in je zaradi tega celo postal zvest Marjanov oboževalec. Na kljuki stanovanja v Novigradu pri Lučanu naju je odtlej kar nekaj sezon skoraj vsak dan čakala vrečka, v njej pa hruške, grozdje, paradižnik in paprika, včasih tudi krompir in kumare. Vsega je bilo v takšnih količinah, da res nisva mogla pojesti in sva gospoda, ko sva ga srečala v mestu, prosila za malo pavze v tej dostavi. Prav rada bi bila tudi šla na tržnico in izbrala kaj po svojem okusu. A se gospod ni dal, tako lepo mu je vse uspevalo v ‘bašti’ nekje na obrobju mesta, da je moral deliti z nama, no, predvsem z Marjanom.
Nekoč pa sem ugotovila, da so bili nekateri teh darov verjetno tudi produkti nečesa bolj resnega kot je ‘rabutanje’, saj je gospod Marjana odkrito povabil s sabo v ‘bašto’. Pa ne k sebi, ampak k sosedu, ki je prav zdaj šel na dopust. Marjanov odločen ne, je povzročil, da je dostava usahnila. A, resnici na ljubo, le za nekaj časa. ‘Marjan, ti mi vedno plačaš bevando, zdaj ti prinašam res le tisto, kar zraste na vrtu od moje žene.’

Marjan me je vedno poklical, ko je rekel, da bo. In to tudi v dobi stacionarnih telefonov, ki le niso bili tako zelo pri roki, kot so mobilni. Začudena sem bila, koliko ljudi, predvsem moških, se takšne napovedi ni držalo, ko se je Marjan s kom kaj dogovoril. In vem; čutila sem to; da je vedno, ko se kdo ni držal dogovora, umrl en majhen sončni žarek v njem. Čeprav je navzven le zamahnil z roko in rekel, eh, kaj češ, me bo že našel, ko bo nujno. Verjetno Marjan ni hotel ugašati sončnih žarkov v meni.

Ko nisva bila skupaj, mi je pisal. Majhne kičaste razglednice, s prav tako malo kičastimi, a srčnimi in smešnimi sporočili, je znal na pošto dajati vsak dan, da sem se vsebine poštnega nabiralnika razveselila vsak dan znova. Vedno, ko je odšel iz Konjic, me je kje v stanovanju čakalo sporočilo: na robu današnjega Dela, na starem računu, na odtrgani neuporabni škatli … Ponavadi je bilo malo zamaknjeno, da ga nisem zagledala takoj. Tako Marjanov odhod v Ljubljano ni bil samo žalosten in boleč; spet ga ne bo; ampak je bil tudi malo radosten. Ko je avtobus s Skumijem odpeljal, sem se že začela veseliti, kako bom po stanovanju iskala njegovo tokratno sporočilo. Včasih mi je, tik preden je šel na avtobus, dal tudi kakšen namig, kje naj iščem.

Pospravljanje Marjanu ni bilo posebej ljubo ali pomembno opravilo. Toda, če se je meni zazdelo, da bom ves dan pospravljala, je Marjan razumevajoče našel svoje opravke in me pustil, da sem se izživela v radosti urejenih zadev. Bi pa, če bi bilo po mojem, pospravljala več (a vsi vemo, da to ni bistveno v življenju). Skumi me je kar pogosto znal prepričati, da sta zunaj sonček in veter, ki naju kličeta, in da bom zlahka pospravljala po tem, ko se vrneva … Včasih sem, včasih pa tudi ne …

Problemi v službi? ‘No, povej,’ je rekel. In potem se je iz mene kar usulo. Hvala ti, Marjan, da si me poslušal in največkrat nisi komentiral ali se poskušal vpletati v reševanje. Včasih si mi povedal kakšno svojo zgodbo, ki me je vodila do mojih rešitev.

Kuhanje? V Ljubljani je tako skoraj vedno kuhal Marjan oziroma je skoraj do konca pripravil jed, že preden sem prispela. To je pomenilo, da sva jedla kaj ‘specialnega’: telečji rep, belokranjske klobase, možgane z jajci, avokado na sto načinov, krompirjeve polpete… V Konjicah in Istri pa sem kuhala jaz. Vedno z Marjanovim mnenjem, naj se nikar preveč ne trudim, ker je škoda preveč časa preživet s kuhalnico v roki, bolje, da sem z njim. Torej sem to mnenje upoštevala, Marjan pa je vseeno hvalil, kar sem postavila na mizo.

So mi pa Marjanovi prijatelji po njegovi smrti povedali, da so v moški klapi točno vedeli, kateri petek pridem, čeprav Marjan ni nič rekel o meni. Ob teh petkih je namreč, tako fantje, več časa pohajkoval po ljubljanski tržnici in nakupovalna vreča je bila vedno zelo obilna. Ta Skumijeva skrb zame, me še vedno gane. Bil je pravi ‘dedec’ in ni mu bilo lahko takole nakupovati.
Moram pa Marjanu v zagovor povedati tudi tole: če je Marjan hotel kuhat telečji rep in telečjo juho, je potreboval zelenjavo. Po moje so bile ‘punce’ na tržnici čisto nore nanj in so ga hotele razvajati, saj so vedele, da živi sam. Kajti, ko je hotel kupiti šopek jušne zelenjave, je vedno domov prinesel pol vrečke (tiste bele, plastične, kakršnih od tega leta v naših trgovinah ni več) korenja, zelene, peteršilja … Zakaj si pa kupil toliko, sem ga vprašala. ‘Saj sem rekel, da ne potrebujem toliko, a mi je tista Tolminka to vse dala v vrečko, mi podarila in zaželela, naj skuham dobro juho.’  Zelo podobno se je dogajalo pri nakupu žemljic, neprestano jih je Marjan s tržnice prinašal pol nakupovalne vrečke, čeprav je šel samo po dve. Tako sva jih kar naprej sušila in predelovala v krušne drobtine.

Čeprav odločno ni hodil na obiske na dom, izjema je bil le občasni obisk pri najini Nini, je Marjan razumel, da hočem vsako nedeljo na obisk k mami v Oplotnico. Pogosto je šel celo z mano, včasih je en del mojega obiska počakal tudi v gostilni pri Kosu in mi potem pripovedoval, da je to izkušnja, kot da bi sedel v gostilni na Kitajskem. Nič ni razumel, kajti v gostilni so se pogovarjali v naši vrli ‘oplotniščini’. Tako se je pot nazaj v Konjice po navadi sprevrgla v igro prepoznaj štajerske besede. Marjan ni imel pojma, kaj so to furež, rija, duta, rengla … Zelo sva se smejala. No, Marjan pa je meni postregel z gorenjskimi jezikovnimi značilnostmi, predvsem mi je vedno znova moral povedati, če je res, da Gorenjke govorijo o sebi v moški osebi: ne rečejo, sem prišla, ampak sem prišel. ‘Ne govorijo o sebi kot o moškem, ampak to izhaja iz besede deklič. Tisti deklič. Tisti deklič je prišel, je prinesel … Tako ženska o sebi reče: sem prinesel. In s tem misli nase kot na dekliča. In na Gorenjskem se nam to zdi povsem ‘normalno’.

V skoraj vsak najin dan je bil vpet vsaj en mrtvec. Marjanu ni zmanjkalo zgodb o njih in kamorkoli sva šla, je že kakšen prikukal iz njegovega spomina. Bodisi zaradi krajev, kjer sva se potepala, bodisi zaradi spleta dogodkov. Na Bled, v Gorje, naju je peljal čudovit sončen dan. Na cestnem mostu visoko nad reko malo pred Bledom je Marjana čakala mamica s petletno punčko. ‘Tukaj dol je skočila. Bil sem tu, ko so trupli vlekli iz reke. Pisal sem o tem. Še zdaj včasih premišljam, kako hudo ti mora biti, da s sabo potegneš tudi otroka.’  Malo sva pomolčala, pa rekla, kaj vse hudega nas doleti in tudi, kdo je za to kriv, ali smo sami ali kdo drug. ‘Ja, življenje ni samo zabava …, ampak resnost pa tudi ni vse,’ je potem rekel Marjan in sončen dan je bil za naju še posebno sončen. Ker sva tu, ker nimava takšnih stisk, ker je najina naloga, da morava! užiti ta raj.

Ja, bila sem princeska in Skumi je poskrbel, da je moja dežela in moja plesna dvorana bila, kamorkoli sem pogledala. Več ur sva zmogla skoraj molče sedeti pod poletnim zvezdnim nebom, kozarčka istrske biske sta delala družbo. Poiskala sva največje polje v Istri, zemlja je tako posebno krvavo rdeča, jaz sem iskala ob robu mravlje, Marjan pa je iskal pravi odtenek rdeče za na platno. Skoraj vsak večer, če sva le bila v Istri, sva šla gledat valčke. Kakšen koncert zvokov je priredilo morje, če si ga dovolj dolgo poslušal. In če je bilo prave volje, je na vrhu valov ustvarilo še čipko iz pene. Včasih naju je tudi malo popljuskalo in tako povedalo, da naju obožuje. Da sva del njega in del vsega: sveta in vesolja in biti.

Hvala ti, moj nepozabni Skumi. Čudovito je bilo biti tvoja princeska.

Avgust, 2019