Kdaj ste ga pa vi nazadnje videli, psa, ki je na sprehodu dvignil taco?
Jaz; čeprav živim v podeželskem mestu, za katerega sedanji župan včasih reče, da mora postati spet bolj meščansko, če ga prav razumem; že dolgo ne.
Seveda srečam na vrvico privezane ljubke kosmate kepice, v teh mrzlih dneh zavite v volnene plaščke in kape, da jih ne zebe. Ali pa zelooo velike dolgodlake rumeno bele kosmate simpatične kupe volne, ki na drugi strani vrvice vodijo lastnika z vrečko za pasje iztrebke. Ampak takšnih simpatičnih psov, največkrat kratkodlakih in mešano rjavih barv, ki so pogosto (celo) sami tekali naokrog in te mimogrede ‘razveselili’, ko so dvignili taco in kot svojega označili tvoj avto ali pa vogal tvoje lastne hiše ali pa vsaj svetilko na ulici, medtem ko so šli z lastnikom do najbližje gostilne, ne, takšnih ne videvam več.
Spomnim se, ko je Marjan narisal ta dva in ju kasneje prenesel še na slikarsko platno, sta mi bila, kot vsem, ki su ju videli na sliki, sicer strašno simpatična, čeprav mi je bilo nekje globo v notranjosti kar malo nerodno, ker Marjan slika takšne običajne stvari, kot je lulanje po vogalih ali uličnih svetilkah. In Marjan je to razumel in zato je tudi on sliki delovno rekel: pes, ki je dvignil taco. Čeprav po moško, saj veste, in vsi, ki smo ju gledali, smo vedeli, kaj nam je Marjan hotel malo metaforično povedati: imam pogum in se po … (bom pogumna in bom zdaj napisala, dokončala s celo besedo, pogledal sem v Frana in vas opozarjam, da je beseda vulgarizem): poščijem na vse.
Torej, tudi takšnih, ki dvignejo taco in to storijo, (nas) je vse manj. Čeprav je od nastanka skice minilo samo dobrih dvajset let.
Na plaži ženske pridno nosimo zgornje dele kopalk in še kakšno ruto, ker se kože vendar ne spodobi (več) razkazovati. Kadilci pridno iščemo skrite kotičke, da ne bi koga zmotili ‘s svojim početjem’. Ko smo žalostni, se skrijemo v temen kot v samoti, da ne bi s svojo žalostjo slučajno ‘omadeževali’ tega bleščeča in vesela življenja okrog nas. Še ko smo veseli in se smejemo, hitro drug drugega opozorimo: ne tako glasno, kaj bodo drugi mislili.
In ko gremo po ulici, pridno zremo v neko prazno točko, da ja ne bi koga videli, se morali z njim zaplesti v pogovor, ga pozdraviti in celo na glas povedati, da naskrivaj menimo, kako čudno je, na kakšen način se je ta teden vsa Slovenija ukvarjala z reševanjem profesionalnih vojakov z roba mogočega vojaškega konflikta, medtem ko od profesionalnih in celo prostovoljnih gasilcev pričakujemo, da bodo šli v ogenj in jih ne vozimo panično stran od njega.
Redki, res redki, še pogumno dvignejo taco in povedo, kaj v resnici mislijo in čutijo. Ker dvignjena taca je dandanes lahko še bolj boleča kot včasih (pa še takrat je nismo ravno navdušeno sprejemali, beri o mojih občutkih ob sliki zgoraj). Če nisi ovca, te druge ovce z vseh strani in po vseh javnih kanalih, ki jih je danes mnogo več kot včasih, napadejo, in če le gre, izločijo. In ker sam ne zmoreš, takšna pač je človekova narav, da te kar naprej vleče nazaj v družbo drugih ljudi, se ponižno priplaziš nazaj in paziš, da dviguješ taco v javnosti vse bolj poredko.
Zdravo ješ, pridno se rekreiraš (kolikor pač zmoreš), marljivo delaš in objavljaš same pozitivne fotografije na družabnih omrežjih. Oblino nakupuješ za vse praznike in tudi takrat, ko niso. Knjig ne bereš, ker to ni moderno. Časopisa v tiskani obliki tudi ne, ker si vendar digitalna generacija (na digitalu pa je toooliko drugih vabljivih strani, da za časopis zmanjka časa). Če zboliš za izgorelostjo, si nekako še ‘in’ in moderen. Če te muči hrbtenica, napade rak ali kakšna bolezen iz ‘prejšnjega desetletja’ pa si seveda sam kriv, ker niso dovolj skrbel za zdrav slog življenja.
Veste kaj, dvignem taco nad takšne čase.
P.S.: Jaz in Skumi na poti v njegov ‘brlog’, dišeč po terpentinu (to je nekakšno razredčilo za slikarske barve iz smole iglavcev, ki super diši, čeprav ga menda ni ravno zdravo zelo vdihavati) in Marjanovih močnih cigaretah Gitanes in Gauloises. Brlog naju čaka s kupi knjig in časopisov, ki bi jih morala še nocoj nujno prebrati, Ry Cooder je že napel strune na kitari (no, na zgoščenki), čaka pa tudi vrečka žemljic od prejšnjega tedna, ki na zraku posušene super pašejo v vroče mleko.
Pot do brloga na podstrehi Nemške hiše v Ljubljani je dolga. Ne držite me za število nadstropij, a občutek je, kot da je stopnic za sedem nadstropij kakšne moderne stolpnice. S Skumijem se zato vedno ustaviva in odpočijeva na sredi poti. Vedno, katerikoli letni čas je, odpreva z medeninasto kljuko veliko staro okno, se malo nagneva in pogledava na Iskrino stolpnico. Danes je ponedeljek, ura je 23 in 45 minut. Nočna Ljubljana pošilja svoje zvoke in odbleske rumenih luči (to je še čas brez svetlobnih reklam). Marjan reče: ‘O, se mi je zdelo, da je -1. Te temperature okrog ničle so najbolj mrzle.’ Soglasno pokimava, ker tej življenjski vremenski modrosti pač ni kaj dodati. Z medeninasto kljuko potiho zapreva okno in pogumno nadaljujeva vzpon.
Pred brlogom presenečenje. Pokrita košara z ocvirkovko, ki jo Marjan obožuje (no, ja, tudi jaz). S potepanja po Gorenjski, sem bil pri Maretovih, piše na listku za Marjana. Pozdrav, Tone.
Marjanu zasije v očeh.
In jaz mu rečem, ti si takšen srečnež, ker imaš takšne prijatelje. In se spomnim na Tonetove pozdrave z Dolenjske, ko je pred brlogom čakala gajba grozdja, pa s Sinjega vrha, ko je prinesel Marjanu tako ljubo kislo mleko, pa …
Ljubi Tone Seifert.
Marjan naju je povezal in imam ta privilegij, da si postal tudi moj prijatelj.
Dvignem taco nad čas, ko odhajaš od nas. Sploh ga nočem živeti in ga brišem.
Pozdravi mi Skumija. Zdaj naj, vsaj nekaj časa na začetku, on pazi nate.
Januar, 2020