NOČNA KRONIKA NA STENI

Tipkal je, na pisalni stroj seveda, zelo odločno (ter temu primerno glasno) in hitro. Ta ta ta ratata. Ta ta ta ratata. Ritem rafalov, ki so si sledili in sledili. Redko je nastala tišina, znak, da premišljuje ali pa gleda v zapiske.

Tudi besedila, naj si bodo novinarska ali kakšna druga, so očitno najprej nastala v glavi. Kot slike. Pogosto je zjutraj rekel, da se je kakšna slika vso noč slikala po njegovi glavi. Ali pa da ponoči nekaj slika, že mnoge noči zapored, že nekaj mesecev.
O Skumavčevem ustvarjanju znamenite Nočne kronike za časnik DELO ne morem zelo veliko povedati. Večina jo je nastala že v letih, ko se še nisva poznala. Sta pa ostali pred očmi dve nepozabni telefonski številki. Nepozabni zato, ker sta bili napisani na tako nenavadnih in izpostavljenih mestih, na takšnih, kamor bi kdo drug obesil sliko svojega otroka, in zapisani s tako velikimi črkami, da jih res nisi mogel spregledati. Ena je bila v Istri, v Biribacih, druga doma nad jedilno in delovno mizo. Pri obeh je zraven pisalo Faks DELO.
In še nekaj je bilo nenavadnega pri teh številkah: ko je Skumi odhajal oddajat besedilo za časopis jih nikoli, res nikoli ni niti pogledal. Nato jih je pri faksu zrecitiral iz glave.

Čeprav se je Skumi včasih pošalil, da je najbolj ponosen, da je bil gasilec, da je tudi novinar in boksar, a najraje je slikar; zagotovo vem, da je imel tudi svoje delo pri Delu zelo zelo rad.

Marec, 2019