Nocoj, pred dobrima dvema urama, me je poklical Erik. Povabil me je, da podprem njegov predlog za konjiški participativni proračun. Predlagal bo Ulično likovno razstavišče za mlade, takšno kot smo ga letos lahko videli na Letki Radia Rogla.
Malo me je zmedel. Še nikoli nisem ničesar tako javno predlagala kot občan, morebiti preko novinarskih besedil že, ampak kot Valerija … Moj notranji glas je govoril: ne ne, ne mešaj se.
Vznemirjena sem bila. Rada imam Erika in njegov optimizem in ustvarjalnost. Zdaj pa mu bom rekla ne.
Najprej sem se spomnila, kako rada pogledam risbice otrok iz vrtcev v eni izmed naših trgovin in kako ganljivo se mi vedno zdi, ko vidim, da pred njimi postojijo mamice z otroki.
To že, ja, je govoril notranji glas, ampak ni se ti potrebno izpostavljati s podporami. Potem pa se je zbudil davno pozabljen spomin na Skumija.
Ko je prvo leto prihajal v Konjice, je vedno, res vedno, povedal, kako mu je všeč, da imamo v Konjicah na uličnih svetilkah risbe naših otrok. Nekateri Konjičani se bodo še spomnili uličnih svetilk, na katerih so bili nameščeni plakatni panoji. Očitno se niso več dobro tržili in kar nekaj let so v okvirjih s konjiškim grbom kraljevale risbice. “Mesto, ki ustvarjalnost svojih otrok tako izpostavi, mora biti dobro mesto in tu morajo živeti razumni in dobri ljudje.” Tako je rekel Skumi, pogosto.
In sem se še jaz zazrla v te panoje z risbami; posebej ena podoba z zelenim prijaznim zmajem na Škalski mi je še vedno v spominu; čeprav jih prej, ko sem vsak dan hodila mimo njih, skoraj nisem več opazila. In po tihem sem bila zelo ponosna, da živim v dobrem mestu z dobrimi ljudmi.
Erik, zato bom iz vsega srca podprla tvoj predlog. S ponosom!
9. julij, 2019
To zgoraj pa je ena prvih Skumijevih ‘ilustracij’. Ko je bil star trinajst let, je takole ilustriral prvo stran knjige, ki jo je ustvarjal. Ena redkih, če ne edina, ohranjenih risbic iz Skumijevih otroških let.