“Z rahlo zamudo pripenjam prvi del obljubljenih fotk, ki sem jih naredil 27. decembra lani, med poletom do Zavrča. Zdaj pa bom v moji e “drvarnici” poiskal še posnetke Gorij, da vam bo Marjan lahko pokazal, kje je imel že kot osnovnošolec svojo knjižnico. In zvezek, kdo si je kaj izposodil in izposojo tudi plačal. Ne spominjam se, kakšne so bile zamudne obresti, a si ni nihče drznil, da knjig ne bi pravočasno vračal …”
Mirko Kunšič
Tako mi je, ne vem več ob kateri priložnosti, in kdaj, a zagotovo za časa Marjanovega življenja, pisal gospod Mirko. Tudi fotografij ne najdem. Zapis pa je nekako ostal in danes zbudil spomin na Marjanovo knjižnico. Spomin na to, ‘izposojevalno’, o kateri mi je Marjan pripovedoval, da jo je v deških letih ‘ustanovil’, tako v Cerknici kot v Gorjah, in na veliko Marjanovo knjižnico pri njem doma.
Marjan je bil vedno obdan s kupi knjig. Ko je prihajal k meni, v Konjice, so bile vsaj tri v potovalnem nahrbtniku, za na vlak, za čas čakanja, za posedanje ob bevandi … Knjige so v visokih kupih čakale v Istri, naseljene so bile pri meni v Konjicah, odprte so poležavale po Marjanovi mizi in postelji in kakšna tudi pod njo … Seveda knjige niso bile tam kar tako, Marjan jim je posvetil veliko minut.
Rada sem si izposojala iz te Marjanove zakladnice. Z njim sem spoznala imenitne Nobelovce iz nemških in drugih severnih dežel, se zaljubila v Steinbecka in njegove z Ulice ribjih konzerv, prelistala na metre knjig o kriminalu in slikarstvu, imela še bolj rada Menarta, ‘padla’ v Preverta in se pustila očarati Hoffmanovim pripovedkam.
‘Pridno’ sem brala tudi Bukowskega, ki je Marjanu tako segel v dušo. Nič ne pretiravam, če zapišem, da je bil njegov velik oboževalec. Nekoč je za časopis ilustriral zgodnje ali prve slovenske prevode njegovih zgodb (faksimile tudi kot ilustracija k temu zapisu).
Ampak Bukowski me je vedno boksnil v trebuh, ni bil prijeten. Nisem mogla verjeti, da bi svet lahko bil takšen, kot je v zgodbah Bukowskega. “Opisuje popolnoma realen ‘lajf’,” me je prepričeval Marjan. “Govori o življenju, kot je resnično, v osnovi nas ženejo nagoni: biti sit, biti zadovoljen v postelji, biti spočit in biti malo v oblakih od alkohola ali kakšne druge substance … Vso to sentimentalnost, mnogokrat navidezno dobroto, skrb za sočloveka, ljubezen do drugega, vse to smo dodali kot nekakšno preganjalo, da bi skrili to osnovno ‘bedo’, ki nas žene.”
In nič ni pomagalo, da sem s prstom kazala na nedeljske radijske voščilnice na našem radiu, kjer sta srečna ‘mladoporočenca’ obhajal 50 let poroke in si lahko slišal, kako sta zadovoljno skupaj prebrodila čeri in preplula oceane. Marjan se je samo smejal. Pa ne hudobno, prijazno smehljal.
Kljub tem različnim pogledom na to, kar vrti svet … nama je bilo krasno. Kombinacija moje takratne naivnosti in Marjanove realnosti je ustvarila čudovito juho, v kateri sva srečno plavala.
In roko na srce, zdaj menim, oba sva imela delno prav.
Prišel je tudi trenutek, ko je bil ‘lajf’ prekrut tudi za Marjana.
“To je lajf!, a je tako krut, da še jaz ne morem prebrati do konca. Prinesi raje Garfielda.” Tako je rekel in naročil naj z Onkološkega odnesem najnovejši slovenski prevod Bukovskega, ki ga je s takšnim veseljem kupil kakšen mesec prej.
Še zdaj si ne drznem odprti te knjige. Čeprav tudi temu, kar slišim v nedeljskih voščilnicah, ne verjamem več tako zelo, kot sem nekoč.
April, 2019